Slovenski etnografski muzej

Indonezija - slikarski odsevi življenja

Od 
15. maj 2003
Do 
15. junij 2003

15. maj - 15. junij 2003

Dela iz slikarskega opusa indonezijskega arhitekta in slikarja Prijona Maruta

Na razstavi so predstavljena dela iz slikarskega opusa indonezijskega arhitekta in slikarja Prijona Maruta, umetnika, ki je študiral v Ljubljani. Uvrščajo ga med magične realiste. Z etnološkega vidika so njegova dela likovne interpretacije izsekov iz življenjskega cikla in odsevi indonezijskega duhovnega življenja. Razstava sodi v programski sklop SEM predstavljanja zunajevropskih kultur.

Prijono Maruto
Rodil se je zgodaj zjutraj dne 25. avgusta 1937 v kitajskem letu bivola in v grškem znamenju device. Leta 1969 je na Univerzi v Ljubljani naredil magisterij iz arhitekture. Eno leto (1967) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študiral tudi slikarstvo. Kot arhitekt je projektiral številn pomembne stavbe, med drugim Center za oblikovanje v Džakarti, Blok F trgovskega središča v četrti Tanah Abang, trgovsko središče King Plaza, hotel Zafiro na otoku Batam in šolo Tamana Tarune Nusantare v Magelangu na Javi. Več kot dvajset let je pridobival izkušnje kot urbanist na oddelku za urbanizem v Džakarti.

Slikar Prijono je imel svojo prvo razstavo v letih 1967-1968, ko je v Sloveniji sodeloval v projektu "Mir, humanizem in prijateljstvo med narodi", ki so ga sofinancirali Združeni narodi. V Indoneziji je imel prvo samostojno razstavo leta 1979 v Centru umetnosti Ancolo v Džakarti. Pozneje je imel vrsto skupnih razstav z Amrusom Natalsyo v galerijah Saraswati (1991), Kalimaya (1992), Cipta Tamana Ismaila Marzukija v Kulturnem centru v Džakarti (1995) in v galeriji Kemang 5 (2001). Od leta 1999 sodeluje na Letni slikarski razstavi arhitektov slikarjev, imenovani Arpel 21, v Svetovnem trgovinskem centru v Džakarti. Poleg tega je imel samostojni slikarski razstavi v Kulturnem centru Tamana Ismaila Marzukija v Džakarti (1998) in v galeriji Kemang 5 (2002).

Najprej je imel v maju razstavo, ki jo je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravil v sodelovanju s kooperativo za indonezijsko likovno umetnost (Indonesia Krida Rya Aditama - IKRA v Jogdžakarti na otoku Java), septembra pa na Floridi.

Slikarstvo Prijona Maruta
Likovno umetnost in zlasti slikarstvo razumemo kot estetsko stvaritev, ki naj bi jo uživali zgolj z očmi. Eksplicitno izraža lepoto in radost, implicitno pa sta njegova pomen in sporočilo razumevanje ali komunikacija med sliko in njenimi opazovalci.

Ne glede na logiko, estetiko in občutljivost moramo zato, da lahko ustvarjamo ali presojamo umetnino, najprej dojeti in opredeliti, kaj je lepota, kako izražamo čustva s pomočjo domišljije in kompozicije. Poleg tega moramo obvladati umetniške tehnike in slikarski material.

V Indoneziji se je slikarstvo razvijalo predvsem pod vplivom racionalizma, ki ga v sodobni indonezijski umetnosti izpričujejo zahodni vplivi. Zahodna kultura teži k racionalnosti, medtem ko za vzhodno velja, da je bolj filozofsko naravnana.

V slikarstvu Prijona Maruta se zlivajo oboji, zahodni in vzhodni kulturni vplivi. Na splošno izraža čustva, želje, intuicijo in življenjska dejstva, ki niso vedno prijetna; ki vsakega izmed nas opominjajo na introspekcijo, retrospekcijo in naąe posebne naloge v tem življenju. Vpliv zahodne kulture je močan, pogosto povezan s filozofskimi, duhovnimi in mističnim pomeni. Prijonove slike vidimo, dojemamo in v njih uživamo kot v magičnem realizmu, če si vzamemo dovolj časa za pozornost in razmišljanje.

Prijonove slike so drugačne, svojstvene. Njegovo slikarstvo velja kot nekonvencionalno zaradi nenavadnih tem, uporabe neizdelanih umetniških slikarskih tehnik in pogosto nesorazmerne anatomije. Običajne teme umetniških slik so narava, okolje (živalstvo in rastlinstvo), podobe družbe in vsakodnevni opravki. Slikar slika to, kar vidi in v čemer uživa; slika svoje vizije, misli in podobe. Posamezniku je včasih težko razlagati filozofijo njegovih slik tako, da jo razume in sprejme.

Umetniške tehnike in barve Prijonovih slik kažejo globoka čustva in vizije. Barvna gradacija in odtenki ustvarjajo mistično in magično okolje. Prijonu je več do tega, da na platno prenese svojo domišljijo in vizije, kot da razmiąlja o prostoru, svetlobi ali estetiki. Ti mistični impulzi, fantazijske podobe in vizije prispevajo k prepričljivosti njegove umetnosti, ki se je razvila v magični realizem. V njegovem svobodnem izražanju je polno dinamičnih simbolov življenja, ljubezni, napetosti in razmišljanja. V središču njegovih slik so pretežno ljudje, ki jih upodablja domiselno in ekspresivno, z mističnimi in magičnimi odtenki.

Prijonovega slikanja ne moremo opredeliti kot realističnega ali nadrealističnega, ampak kot nekaj vmesnega, kot avantgardni stil, ki mu pravimo magični realizem. Salvador Dalí je svoje slike opisal kot `ročno naslikane sanjske fotografije`, na katerih je skrajno natančna tehnika združena z iracionalnimi, halucinacijskimi podobami. Prijono svoje slike označuje kot magični realizem, ki nastaja iz koncentracije, kontemplacije in meditacije ter pod vplivom realizma. Koncentracija pomeni, da se znebimo vseh čustev in želja. Nastopa vedno takrat, kot uporabljamo razum, pamet in čute. Meditacija je nenehno samo spraševanje in razmišljanje o duhovnih načelih, iskanje odgovorov na vprašanja, kdo sem, kaj je resnica, kaj je dejanje jaza, kaj je milo in kaj kruto. Vmesna stopnja med koncentracijo in meditacijo je kontemplacija ali poglobljeno razmišljanje. Iz koncentracije preidemo v kontemplacijo in nato v meditacijo. S poglabljanjem razmišljanja povsem naravno preidemo v kontemplacijo. Stopnjo kontemplacije dosežemo, ko smo tako osredotočeni, da se ne zavedamo več telesa. Pravilna meditacija je zlitje vseh misli in čustev v Bogu. Prijono verjame, da je prava sreča v zavedanju resničnosti o sebi. Edini cilj človekovega življenja je vizualizacija te resničnosti. Mikrokozmos v sebi vsebuje makrokozmos, ker sta oba manifestaciji edine Resničnosti. Drevo živi v semenu in seme živi v drevesu, ker sta seme in drevo eno in isto. Ko gledamo seme, ga ne moremo videti v drevesu, vendar je drevo v resnici zajeto v seme.

Podobno mikrokozmos vsebuje makrokozmos. Zavedanje te resničnosti nam omogoča, da razpoznavamo svojo pravo obliko. Ljudje se resničnosti približujemo slepi, dokler gledamo navzven. Samo z gojenjem pogleda navzoter, vase, lahko dosežemo notranje božanstvo. Zavest o notranjem božanstvu nas pripelje do zavesti o "kozmičnem božanstvu" . Prijono tudi verjame, da imajo predmeti, ki jih zaznavamo s čuti, dejansko življenje, kar kaže na to, da je nanj vplival realizem.

Za Prijonovo umetniško delo lahko rečemo, da je obogatilo razvoj slikarstva na splošno in zlasti v Indoneziji. Izziv človekovega življenja je vizualizacija magičnega realizma in to lahko dosežemo tako, da gojimo pogled vase in introspektivno domišljijo.

Muryotohartoyo Sanggarbambu

Deli