Slovenski etnografski muzej

Lepóč

Datum objave 
25. marec 2020
Kontakt 
Lepóč, napajališče na Sužidski planini. Foto: Boris Orel, 1951.

Ste že slišali za lepóč, lopòč ali lopóčo?

Nič nima opraviti z lepoto, mogoče le s čudovito naravo, ki jo obdaja … tako pravijo dolinicam v pašnih planinah, kjer se nabere voda, ko se spomladi staja sneg in kamor se voda steka po dežju. To močilo je napajališče za živino. Lepóče so bile v preteklosti zelo pomembne za oskrbo z vodo pri paši v planinah. Tako so imeli tudi na Sužidski planini na Kobariškem.

Ima kdo fotografijo, kako ta lepóč izgleda danes?

Več o paši v planinah je na ogled tule.

Arheološke najdbe in zemljepisna imena pričajo, da so planine ustanavljali staroselci še pred prihodom Slovanov. Veliko planin je ob gornji gozdni meji, kar je posledica klimatskih razmer in dejstva, da je bilo potrebnega manj dela za krčenje gozda. Pašna sezona je zaradi povezave z vegetacijsko dobo omejena le na topli del leta. Planšarstvo je bilo vedno pomembna dopolnilna oblika živinoreje, o čemer pričajo že srednjeveški urbarji ter številne pravde za planine in pašo na njih. Omogočalo je, da so kmetije redile več živali in tudi proizvajale več mlečnih izdelkov. Tako je trajnost planin in pašništva postala sestavni del trajnosti udeleženih kmetij in njihove skupnosti vse do danes. Za razliko od obdelovalne zemlje, ki je točno določeno pripadala dani kmetiji, je bila »planina« skupna posest vaške srenje. Tako jo je kljub oddaljenosti lastnike in sovaščane med seboj in v odnosih do sosednjih srenj močno povezovala. Ponovni zagon je visokogorsko pašništvo doživelo po osamosvojitvi, ko so z vračanjem nacionalizirane zemlje znova zaživele agrarne oziroma pašne skupnosti. Najbolj so še žive na Tolminskem in Bovškem ter Bohinjskem, turistično najbolj znana pa je na Veliki planini.

Barbara Sosič

Deli